Zveza bibliotekarskih društev Slovenije
Sekcija za visokošolske knjižnice
Sekcija za specialne knjižnice

»Status, položaj in perspektive visokošolskih in specialnih knjižnic«
(strokovna delavnica z mednarodno udeležbo, Ljubljana, 30. september 2005)

30. septembra 2005 sta Sekcija za visokošolske knjižnice in Sekcija za specialne knjižnice Zveze bibliotekarskih društev Slovenije skupaj organizirali delavnico z naslovom »Status, položaj in perspektive visokošolskih in specialnih knjižnic”. Strokovno srečanje je potekalo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, udeležilo pa se ga je skoraj 100 udeležencev. Status visokošolskih in specialnih knjižnic in knjižničarjev je že več kot desetletje aktualna tema v slovenskih strokovnih krogih, saj teh problemov doslej ni bilo mogoče zadovoljivo urediti. Z delavnico smo želeli osvetliti sedanji položaj in nakazati smernice, s katerimi bo v luči novih zakonskih sprememb mogoče izboljšati položaj knjižničnih delavcev.

V uvodnem delu je gostja iz Madžarske Margith Balogh (predsednica sekcije za tehniške knjižnice in podpredsednica nacionalnega združenja medicinskih knjižnic) prikazala položaj, zakonodajo in strokovna združenja specialnih knjižnic na Madžarskem. Dr. Primož Južnič z Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo pa je predstavil nov študijski program za bibliotekarstvo, ki naj bi se začel izvajati v letu 2006/07. Po živahni razpravi, predvsem o izbiri naziva študijskega programa in strokovnega naslova diplomantov ter o dvopredmetnem študiju, je sledila predstavitev Ankete o plačah in napredovanju zaposlenih v slovenskih knjižnicah, ki je bila skupni projekt sekcij za visokošolske in specialne knjižnice ter Komisije za izobraževanje ZBDS. Mojca Dolgan-Petrič je komentirala rezultate ankete in med ostalim izpostavila dokaj slabo odzivnost (sodelovalo je 9% vseh knjižničnih delavcev, 196 anket je bilo primernih za obdelavo) in razlike v višini osebnih prejemkov pri različnih vrstah knjižnic. Kar 48% respondentov je menilo, da so nagrajeni slabo ali zelo slabo. Največji problem knjižničnih delavcev je po mnenju respondentov slaba podoba knjižničarskega poklica v družbi, sledijo podrejen položaj, sistemizacija in drugo. Izvedena anketa je predstavljala pilotno študijo, na osnovi katere bo vprašalnik ustrezno dopolnjen, anketa pa bo postala del redne dejavnosti ZBDS. V nadaljevanju je mag. Anamarija Rožić prikazala rezultate ankete posebej za visokošolske knjižnice in prav tako zaključila, da so precejšnje razlike pri plačah zaposlenih z isto stopnjo izobrazbe v različnih vrstah knjižnic. Nizko je zadovoljstvo zaposlenih s plačami (za slabo in zelo slabo stanje se je opredelilo kar 58% respondentov), visoko pa z možnostmi strokovnega izpopolnjevanja. Sicer dobra formalna usposobljenost, je nekoliko slabša pri informacijskih znanjih in managementu. Visokošolski knjižničarji tudi slabo napredujejo, kar 23% jih v šestih letih ni napredovalo niti enkrat. Kot največji problem so visokošolski knjižničarji izpostavili podrejen položaj v matični organizaciji, sledi slaba možnost napredovanja oz. kariere, sistemizacija, slaba podoba knjižničarskega poklica v družbi idr. Anketirani so menili, da potrebujemo več enotnosti v lastnih vrstah, boljše sodelovanje in povezovanje med knjižnicami, boljša mora biti samopodoba in promocija lastnega dela ter večja aktivnost knjižničarjev v okviru matičnih ustanov. Knjižnice naj postanejo informacijski centri. Kristina Hacin-Ludvik je v nadaljevanju predstavila rezultate ankete še za specialne knjižnice. Kritične točke, ki jih je izpostavila so: majhno število zaposlenih, enostransko dodatno izobraževanje, starostna struktura, vzgoja kandidatov za vstop v stroko, slaba vključenost knjižničarjev v društveno in sindikalno dejavnost in nezadovoljstvo s plačami. Navedla je naslednja priporočila za izboljšanje položaja: več strokovnega povezovanja in sodelovanja v društvih in sindikatih, nujnost usposabljanja za vodenje in pridobivanje novih specialističnih znanj, spremljanje novosti in povezovanje med teorijo in prakso, inovativnost ter lastna promocija.
V popoldanskem delu delavnice je sledila okrogla miza, na kateri so sodelovali: Sandra Kurnik Zupanič kot moderatorka in gostje. Mojca Fon Jager (sekretarka, Ministrstvo za javno upravo, Direktorat za plače v javnem sektorju), mag. Jelka Gazvoda (Ministrstvo za kulturo, Sektor za knjigo in knjižničarstvo), Bojan Hribar (sekretar sindikata VIR, vodja pogajalske skupine reprezentativnih sindikatov javnega sektorja) in Ivan Kanič (vodja knjižnice EF, predsednik Knjižničnega sveta UL). V uvodu je Sandra Kurnik Zupanič pojasnila, da omogoča sistem napredovanja v osnovnem in srednjem šolstvu šolskim knjižničarjem napredovanje tako v plačne razrede, kot tudi napredovanje v strokovne pedagoške nazive, zato imajo lahko višje izhodiščne količnike in plače, kot kolegi iz visokošolskih knjižnic in knjižnic s področja kulture. Gostje so pojasnili, da je cilj novega plačnega sistema ravno ta, da se položaj primerljivih poklicev v različnih dejavnostih izenači, in da postanejo plače za enako stopnjo izobrazbe primerljive v celotnem javnem sektorju. Na Ministrstvu za javno upravo pripravljajo v ta namen, na predlog resorjev in v pogajanjih s sindikati, Katalog delovnih mest, ki bo predstavljal osnovo za sistemizacijo delovnih mest vseh javnih zavodov. Del tega kataloga so tudi orientacijska delovna mesta, ki predstavljajo za posamezno dejavnost primerljivo plačo z ostalimi dejavnostmi. Za knjižničarstvo je določeno zaenkrat eno orientacijsko delovno mesto - bibliotekar s VII. stopnjo izobrazbe. Hkrati pripravljajo na Ministrstvu za kulturo nov Pravilnik o napredovanju v strokovne nazive v knjižnični dejavnosti, ki skuša združiti strokovne nazive in plačni sistem, veljal pa naj bi predvsem za knjižnične delavce v kulturi, ob soglasju ministra za visoko šolstvo in znanost pa tudi za knjižničarje v visokem šolstvu in specialnih knjižnicah s področja znanosti.

V živahni razpravi, ki je sledila, so gostje še zatrdili, da naj bi nov plačni zakon zagotovil primerljivost, ne glede na to, ali bo neko delovno mesto nosilno v neki dejavnosti ali spremljajoče v drugi dejavnosti. V zvezi s prehajanjem knjižničnih delavcev med resorji je bilo povedano, da naj se napredovanja ne bi prenašala med vsemi resorji (npr. iz šolstva v kulturo in obratno), čeprav sindikati zastopajo v pogajanjih stališče, da bi se nekomu, ki bo opravljal na novem delovnem mestu enako dejavnost, lahko priznal tako naziv, kot tudi plačni razred.

Žal pa na okrogli mizi nismo dobili odgovorov na nekatera konkretna vprašanja v zvezi s položajem knjižničnih delavcev na Univerzah. Veljavna sistemizacija Univerze v Ljubljani pozna tri tipična delovna mesta: knjižničar, samostojni knjižničar in vodja knjižnice, na Univerzi v Mariboru pa štiri: vodja knjižnice, bibliotekar, višji knjižničar, knjižničar. Kakšna bo njihova umestitev v plačne razrede, se še ne ve. Univerza v Ljubljani ima že dokument Merila za izvolitev v nazive (habilitacijska merila), po katerih je veliko delavcev že pridobilo naziv visokošolski sodelavec-bibliotekar, podobno kot tudi na Univerzi v Mariboru, vendar pa sedanja sistemizacija na univerzah ne predvideva delovnih mest habilitiranih bibliotekarjev. Razčistiti je potrebno dileme glede možnosti napredovanja po habilitacijskih merilih ali napredovanja po strokovnih nazivih – kaj pomeni eno in kaj drugo.

V primeru Univerze v Ljubljani obstaja tudi problem kadrovskih normativov, saj niso upoštevani novi načini dela in dejavnosti visokošolskih knjižnic. Če bodo ti normativi začeli veljati, bodo zelo prizadeli knjižnice, saj po izračunih predvidevajo manjše število zaposlenih delavcev v knjižnicah.

mag. Karmen Stopar