Do konca 1. svetovne vojne slovenski knjižničarji niso imeli lastnega strokovnega združenja - pretežno so bili člani Avstrijskega bibliotekarskega društva. Oktobra 1931 je bilo v Zagrebu ustanovljeno Društvo jugoslovanskih bibliotekarjev (DJB). DJB je imel sekcije v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Ljubljanska sekcija je ob ustanovitvi štela šest članov. Prvi člani so bili: dr. Joža Glonar, dr. Avgust Pirjevec, dr. Melitta Pivec-Stele, dr. Josip Puntar, dr. Joža Rus in dr. Janko Šlebinger. Leta 1932 se jim pridruži Janko Glazer, leta 1933 dr. Rajko Ložar, leta 1938 Cene Kranjc in leta 1940 dr. Valter Bohinec. Decembra 1946 je bila v Ljubljani organizirana prva konferenca slovenskih knjižničarjev, na kateri je bil izbran iniciativni odbor za ustanovitev lastnega strokovnega društva. Sestavljali so ga: Dušan Ludvik, dr. Melitta Pivec-Stele in Vasilij Melik. 21. decembra 1947 je v dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani potekal ustanovni občni zbor Društva bibliotekarjev Slovenije (DBS). Za prvega predsednika je bil izvoljen dr. Mirko Rupel. Podpredsednik je postal Janko Glazer, tajnica Vida Gaspari-Tausig, blagajnik Pavle Kalan. Ostali odborniki so bili Roza Mencin, Milan Šega in Mara Šlajpah. Člana nadzornega odbora sta postala Bogo Komelj in Leopold Šmalc. Ministrstvo za notranje zadeve LRS je 17. aprila 1948 izdalo odločbo, na osnovi katere je začelo društvo pravnoveljavno delovati. 22. decembra pa je potekal prvi redni občni zbor društva. Tistega leta je bilo v društvo včlanjenih 75 knjižničnih delavcev. Septembra 1949 je v Ljubljani potekal ustanovni kongres Zveze bibliotekarskih društev Jugoslavije (ZBDJ). DBS je na kongresu zastopalo devet delegatov. Leta 1950 je prišlo do organizacijskih sprememb v DBS. V marcu je bila ustanovljena republiška sekcija za ljudske knjižnice, vodila jo je Roza Mencin. Na majskem posvetovanju je bilo ustanovljenih še šest strokovnih komisij na različnih delovnih področjih. V tem letu je društvo prvič izdalo članske izkaznice za svojih 136 članov. Leta 1951 je DBS izdalo društvo publikacijo »Slovenske knjižnice«, ki je prvi pregled slovenskih ljudskih, strokovnih in znanstvenih knjižnic. Urednika publikacije sta bila Josip Rijavec in Marija Zidar. S 1. aprilom 1953 je društvo prevzelo sindikalne funkcije. Februarja 1954 so bila sprejeta nova društvena pravila, hkrati pa sta poleg republiškega odbora začeli delovati samostojni sindikalni podružnici v Ljubljani in Mariboru. Sindikat je imel 158, društvo pa 132 člana. V tem času so v okviru društva delovale že tri strokovne sekcije: sekcija za znanstvene knjižnice, sekcija za ljudske knjižnice in sekcija za bibliografijo. Leta 1957 je izšla prva številka strokovnega glasila »Knjižnica«. Za odgovornega urednika je bil izbran Maks Veselko, uredniški odbor pa so sestavljali vodje društvenih sekcij. V tem letu je društvo štelo 319 članov. Leta 1956 je v bila v Celju ustanovljena podružnica društva. Leta 1958 je DBS dobilo prvega častnega člana – Janka Glazerja, na Ravnah na Koroškem pa je bila ustanovljena nova podružnica društva. Leta 1959 je društvo opustilo sindikalne funkcije in se reorganiziralo. Po novem je imelo štiri podružnice (Ljubljana, Celje, Maribor, Ravne na Koroškem) in devet poverjeništev (Kranj, Novo mesto, Jesenice, Murska Sobota, Brežice, Koper, Nova Gorica, Tolmin, Vrhnika). Nova podružnica začne leta 1960 delovati v Kranju. 22.-23. oktobra 1960 poteka v Mariboru 13. občni zbor društva s 150 udeleženci, to je tudi prvo strokovno posvetovanje društva. Ustanovljena je bila sekcija za strokovne knjižnice, ki jo je vodila Slavica Ludvik. Leta 1961 začne v okviru sekcije za ljudske knjižnice delovati sekcija za mladinske knjižnice, ki jo vodi Martina Šircelj. Ponovno zaživi podružnica društva v Celju, na novo pa je ustanovljena podružnica v Kopru. Podružnica v Novi Gorici začne delovati leta 1963. Leta 1963 je bilo na občnem zboru društva v Mariboru odločeno, da se namesto sekcij za posamezne vrste knjižnic ustanovijo stalne in občasne komisije za obravnavo določenih strokovnih problemov (npr. za abecedni imenski katalog, stvarni katalog, spremljanje razvoja bibliotekarske vede, bibliografijo, opremo in gradnjo knjižnic, šolanje bibliotekarskih kadrov). Leta 1965 je imelo društvo že 403 aktivne člane. Leta 1967 je potekal 18. občni zbor in strokovno posvetovanje v Celju. Udeleženci so se odločili, da bo društvo spremenilo organiziranost, na vseh večjih območjih Slovenije naj bi bila ustanovljena samostojna bibliotekarska društva; sprejet je bil nov statut društva; podeljenih je bilo 36 Čopovih diplom (prvi dobitnik Čopove diplome je bil Vlado Novak, ravnatelj Študijske knjižnice v Celju). 1968 so bila ustanovljena samostojna društva bibliotekarjev v Mariboru, Ljubljani, na Gorenjskem, Primorskem in za Mežiško dolino, v Celju, Novem mestu in Murski Soboti pa so še naprej delovale podružnice osrednjega društva. Decembra tega leta je v NUK-u potekal ustanovni sestanek Skupnosti študijskih knjižnic Slovenije. Posvetovanja, ki je leta 1974 potekalo v NUK-u, se je udeležilo 280 članov društva in gostov. Na pobudo Goriške knjižnice Franceta Bevka je bil ustanovljen Kalanov sklad. Podpisan je bil sporazum o ustanovitvi Skupnosti knjižnic Slovenije. Oktobra 1975 je bil podpisan nov samoupravni sporazum o ustanovitvi Društva bibliotekarjev Slovenije. Leta 1977 je bilo ustanovljeno Društvo knjižničarjev Dolenjske. Leta 1979 je imelo Društvo bibliotekarjev Ljubljana 324 članov, Društvo bibliotekarjev Maribor 100 članov, Društvo bibliotekarjev Pomurja pribljižno 30 članov in Društvo bibliotekarjev Dolenjske 77 članov. Leta 1981 društvo združuje že 8 področnih društev in ima okoli 1.000 članov, strokovno delo pa poteka v okviru osmih komisij. Samoupravni sporazum o združevanju pokrajinskih bibliotekarskih društev v Zvezo bibliotekarskih društev Slovenije je bil podpisan leta 1983. 18.-19. novembra 1983 je bila izvedena 1. skupščina ZBDS, na njej pa so bili sprejeti nov statut in drugi akti združenja. Leta 1988 je bil na 6. skupščini ZBDS na Otočcu sprejet dokument »Strokovni kriteriji in merila za visokošolske knjižnice«, 1990 pa so bili v Novi Gorici potrjeni »Standardi za specialne knjižnice«. 15. oktobra 1991 je ZBDS organizacijo IFLA obvestil o izstopu iz ZBDJ. Leta 1992 je IFLA ZBDS sprejela kot samostojno organizacijo. Leta 1995 so na Bledu sprejeli Etični kodeks slovenskih knjižničarjev, leta 2004 pa so v Ljubljani sprejeli Manifest ZBDS o razvoju slovenskih knjižnic in knjižničarstva. Organizacijsko prenovo je združenje doživelo v letu 2009, ko je bil na skupščini ZBDS 27. marca potrjen novi statut. Ta je bil nazadnje spremenjen leta 2019. ZBDS trenutno povezuje skoraj 1.300 knjižničark in knjižničarjev. Njegovo delovanje finančno podpira Ministrstvo za kulturo, izdajanje revije Knjižnica pa podpira tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Sedež združenja ostaja v Narodni in univerzitetni knjižnici. ZBDS tesno sodeluje tudi z drugimi strokovnimi združenji. Je aktivni član združenj IFLA, EBLIDA in IBBY.
